V želji po odkrivanju slavne Francije so se frankofoni, likovniki in drugi dijaki GFML v spremstvu profesoric Lidije Kos Ulčar, Tanje Trajbarič Lopert in Klaudije Tivadar odpravili na dolgo pot proti Parizu. »Pred nami je bila nočna vožnja z avtobusom. Zgodaj zjutraj smo prispeli v Alzacijo, slikovito regijo na vzhodu Francije, ki meji na Nemčijo. Alzacija je zaradi bližine z Nemčijo in svojega zgodovinskega porekla posebna in drugačna od ostalih francoskih regij. Ogledali smo si enega najbolje ohranjenih srednjeveških gradov na tem območju, Château du Haut-Koenigsbourg, ter mesti Colmar in Strasbourg. V slednjem nas je navdušila predvsem vožnja z ladjo po reki Ill, od koder smo lahko v miru občudovali mestne znamenitosti. Bil je prijeten sončen dan in jesenske barve so se prelivale v vseh svojih odtenkih. Naslednji dan smo se odpravili proti Parizu. Ob prihodu smo se najprej z avtobusom zapeljali po mestnem jedru, nakar smo si od zunaj in znotraj ogledali slovito Notredamsko katedralo. Zatem smo nadaljevali z ogledom stalne umetniške zbirke v muzeju Georges Pompidou. Sledila je večerja, po večerji pa še ogled mestne četrti umetnikov, Montmartre, z veličastno cerkvijo iz 19. stoletja, Sacré-Coeur, na vrhu griča. Dan zatem je zaznamoval težko pričakovani vzpon na Eifflov stolp. Presenetila nas je zelo dolga čakalna vrsta; skupaj s čakanjem, vzpenjanjem po 670 stopnicah do 2. nadstropja stolpa, nadaljevanjem z dvigalom do tretjega nadstropja ter ogledom stolpa smo porabili kar štiri ure, a se je splačalo, saj se nam je z vrha ponudil enkraten pogled na čarobno mesto. Popoldan je nato potekal v sprehajanju po mestu in za konec še muzeju Louvre. Mona Lise na našo veliko žalost nismo uspeli videti, saj smo v muzej prišli prepozno. Je pa to sedaj eden od večih razlogov, zakaj si želimo kmalu spet priti v Pariz. Francija, taka kot je, je enkratna, pestra in slikovita, ni nam žal nekoliko naporne vožnje, saj smo videli veliko tega. Res pa je, da so zadnje čase dolge čakalne vrste pred ogledi znamenitosti, saj so povsod strogi varnostni pregledi, kar vzame veliko časa. A več ko potuješ, več znaš, si odpiraš nova obzorja, postajaš bolj odprt, strpen in potrpežljiv. In to so temeljne vrednote človeka, brez katerih ne moremo preživeti,« je o ekskurziji spregovorila profesorica Lidija Kos Ulčar.
