Na pomladni torek, 15. aprila 2025, je Grossmannova dvorana Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer postala oder poguma, platno resnice in srce domišljije. Tam, kjer se stikajo ustvarjalnost, drznost in mladostna vizija, so dijaki
3. u-razreda umetniške gimnazije postregli s produkcijo, ki jo bomo še dolgo nosili v mislih in srcu.
Pred nami se je odvila predstava, ki ni le dramatizacija Orwellove Živalske farme, temveč inteligentna in občutena refleksija današnjega časa. Mladi igralci so nas popeljali tja, kjer so svinje govorile o enakosti, a hkrati grabile moč in kjer se je v njihovi revoluciji zrcalila marsikatera sodobna resničnost. Gledališče je tistega večera spregovorilo z močjo satire, ironije in presenetljive resnobnosti. Smeh se je mešal z nelagodjem, aplavz z razmislekom in prav v tem je bila predstava najmočnejša; ni nas le zabavala, temveč tudi pretresla.
Ko so se gledališke luči umaknile, je oder prepustil prostor platnu. Kratki dokumentarni filmi dijakov so bili več kot zgolj tehnično dovršene naloge, bili so vpogledi v svet, ki ga odrasli pogosto spregledamo. Mladi režiserji in snemalci so brez olepšav in brez strahu pokazali, kaj jih boli, kaj jih gane, kaj jih navdihuje. Govorili so o družbenih pritiskih, o identiteti, o lepoti vsakdana in o tistem, česar v šolskih učbenikih ni. In prav zaradi tega so bili njihovi filmi tako dragoceni – ker so bili resnični.
Dijaki 3. u so pokazali, da niso le predstavniki generacije, ki prihaja, ampak so že polnokrvni ustvarjalci svojega časa. S svojo igro, režijo, kamero in miselno drznostjo so dokazali, da jih ne zanima vnaprej začrtana pot, temveč si želijo hoditi po robu – tam, kjer umetnost ni všečna, a je zato resnična. Njihova produkcija ni bila zaključek, bila je manifest. Praznik ustvarjalnosti, ki ne išče dovoljenja, ampak išče resnico. In v tem iskanju jim gre verjeti.
