V okviru strokovne ekskurzije v Maribor smo si z dijakinjami in dijaki 3. letnika umetniškega programa ogledali Borštnikov performativ #3, ki se je odvijal v prostorih Slovenskega narodnega gledališča Maribor, natančneje v Kazinski dvorani. Dogodek je potekal kot del 60. Festivala Borštnikovo srečanje, v sklopu predmeta Performans na drugostopenjskem magistrskem študijskem programu Dramaturgija in scenske umetnosti na UL AGRFT.
Gre za celodnevni niz eksperimentalnih performansov, ki so potekali med 12. in 20. uro, z brezplačnim vstopom in odprto zasnovo ogleda, kar pomeni, da so obiskovalci lahko vstopali in izstopali prosto ter si izbrali lastno pot skozi umetniški prostor. Dogodek ni bil organiziran v klasični formi uprizoritvene umetnosti z enotnim začetkom in koncem, temveč je bil zasnovan kot interdisciplinarno polje odprtih umetniških izjav, postavljenih v prostor, ki je bil preoblikovan v več manjših “odrov”, instalacij in točk uprizarjanja. Študenti in študentke AGRFT so v sklopu performativa predstavili serijo performansov, ki so razpirali pomembne osebne in družbene teme: spomin, telesnost, nevroznanost, spolnost in spolno nasilje, okoljska zavest, feminizem, delovni pogoji v kulturi, generacijski dialog … Mentorica projekta je bila doc. dr. Zala Dobovšek.
Dijakinja Ines Horvat je o o performansu zapisala: »Že ob prihodu v prostor sem čutila drugačnost – zatemnjena dvorana, neobičajna razporeditev, več manjših odrov, slušalke za individualno poslušanje in občutek svobode, da sama odločam, kam grem in koliko časa posvetim posamezni umetniški izjavi. Najbolj me je nagovoril performans Nike Korenjak z naslovom “PREVZETNE”, ki je tematiziral nasilje nad ženskami. Močna simbolika, pogum avtorice in pripovedne plasti so ustvarile ganljivo, a močno sporočilo – zgodbe, ki jih ne smemo več tiho nositi. Druga izstopajoča izkušnja je bila instalacija Gabrijela Lazića “HEAT ME UP”, ki je razkrivala intimo sodobne komunikacije in njen vpliv na čustveno praznino posameznika. Njegov nadaljnji performans s ponujenim objemom pa je bil čustveno prečiščujoč in empatičen odziv na to praznino.«
Njene refleksije poudarjajo ključen vidik sodobnega performansa: aktivacijo gledalca, ki ni več pasivni opazovalec, temveč sooblikovalec doživljajske krajine, ki jo umetniki postavljajo. Študentski performansi so bili izrazito osebni, pogosto drzni, večplastni in izvedeni v različnih medijih – od vizualnih instalacij, zvočnih krajin, do performansov v živo.
Borštnikov performativ #3 je izrazito uspešen primer inovativnega pedagoško-umetniškega modela, ki omogoča eksperiment, tveganje in angažirano izražanje mladih ustvarjalcev. Takšen pristop je ključen za prihodnost sodobne scenske umetnosti – tako zaradi njegove družbene aktualnosti kot zaradi izkustvene odprtosti, ki nagovarja mlade gledalce tudi onkraj konvencionalnih gledaliških okvirov.
