V ponedeljek, 29. septembra 2025, je na umetniško gimnazijo v Ljutomeru vstopila svetloba filmske kamere. V dobesednem in prenesenem smislu. Obiskala nas je bivša dijakinja šole, danes študentka filmskega in televizijskega snemanja na AGRFT, Katjuša Peterka, ki je s seboj prinesla svoj sveži kratki dokumentarni film Nisem župnik.
Film nas je popeljal v intimen svet ljudi, ki jih vsak dan srečujemo, a jih pogosto gledamo le skozi okvir površnih vlog, ki jih nosijo. Katjušina kamera je nežna, nevsiljiva, skoraj poetična. V vsakem kadru se zrcali izjemna fotografija, ki ne kriči, temveč šepeta in gledalcu odpre vrata v tih, vsakdanji, a presenetljivo bogat svet protagonista. Po projekciji smo z avtorico, ki je pri filmu prevzela trojno vlogo (režiserke, direktorice fotografije in snemalke) pokramljali o procesu nastajanja dokumentarca. Vse od dolgotrajnih priprav, snemalnih dni, do pogosto spregledanega maratona v postprodukciji. Dijaki prvega letnika umetniške gimnazije so tako dobili dragocen vpogled v to, kako veliko je treba vedeti, preden sploh pritisneš na gumb »REC«.
Takšni obiski nekdanjih uspešnih dijakov ne dokazujejo le, da se z vztrajnostjo in talentom daleč pride, ampak pokažejo tudi, da se suhoparna teorija, ki jo danes presedimo v šolskih klopeh, nekoč zlije v pogoj za filmsko magijo, ki zaživi na velikem platnu.
Katjušin najnovejši film je več kot dokaz uspešne poti, je svetel opomnik, da vsak kader lahko nosi svet. In ko nekdanja dijakinja stopi nazaj v razred, da s prihodnjimi ustvarjalci deli svoje izkušnje, se zdi, da je umetnost, tako kot kamera, ujela čudovito krožno zgodbo.
