Grossmannova dvorana na GFML se je tokrat spremenila v majhno svetišče sedme umetnosti. Dijaki so se zbrali v pričakovanju filma, ki ne govori le o življenju, temveč o samem času, o njegovem toku, vračanju in izmuzljivosti. Pred samim ogledom so prisluhnili kratkemu predavanju, ki je osvetlilo pomen filma in pripravilo miselno izhodišče za razmislek o minevanju, življenjskih obdobjih ter o tem, kako vsak od nas dojema čas.
Sledila je skoraj triurna filmska izkušnja, oskarjevska mojstrovina Davida Fincherja Nenavadna zgodba Benjamina Buttona, zgodba o človeku, ki se rodi star in postaja vedno mlajši. A čeprav se zdi, da gre za čudno igro narave, film razkriva veliko več. Govori o tem, da je življenje, ne glede na smer, vedno potovanje od neznanega proti neizogibnemu.
Fincherjev natančni vizualni slog in glasba Alexandra Desplata, ki se kot tih tok preliva skozi prizore, ustvarjata vzdušje poetične melanholije. Brad Pitt v vlogi Benjamina in Cate Blanchett kot Daisy sta s svojo igro ujela tisto neotipljivo nit med lepoto in bolečino minevanja, med mladostjo, ki izginja, in starostjo, ki prinaša modrost.
Film je dijake popeljal na pot razmisleka o lastnih življenjskih obdobjih: o otroštvu, ki ga morda v naglici pozabljamo, o odraslosti, ki pritiska s svojo odgovornostjo, in o starosti, ki jo pogosto razumemo šele, ko jo izgubimo. V njem čas ni le ura na steni, temveč bitje, ki diha z nami, včasih prehitro, drugič prepočasi, a vedno neizprosno.
Ko so se v dvorani znova prižgale luči, je bilo čutiti, da dijaki niso zapustili le filma, temveč so se z njim nekako tudi dotaknili samega sebe. Vsak pogled, vsaka tišina med kadri je pustila sledi, kot gube, ki jih prinese življenje.
GFML kino klub je s tem srečanjem znova dokazal, da film ni le zabava, temveč umetnost, ki nas uči čutiti, razmišljati in sprejemati minljivost kot del lepote bivanja. Nenavadna zgodba Benjamina Buttona nas je spomnila, da ni pomembno, v katero smer teče čas, pomembno je, da v njem resnično živimo.
GFML kino klub – tam, kjer zgodbe dihajo naprej.
