V očeh srednješolca najbrž, 8. februar, ki pade na nedeljo, ni ravno razlog za praznovanje. Prosti dan se namreč vedno in vsakemu prileže. Tako kot se prileže dan druženja, povezovanja z vrstniku, umetniškega ustvarjanja in izražanja. To se je zgodilo 4. 2. 2026 na že tradicionalnem Prešernovanju. Dijaki 2. letnika vseh izobraževalnih programov na GFML s tem dogodkom vsako leto predstavijo svoje videnje in razumevanje Prešernovega časa in poezije; pripravijo razredne predstavitve, ki so neverjetno domiselne, parodične in v dosti elementih neusmiljeno kritične do večno aktualnih tem, ki jih je pesnik videc vtkal v svojo poezijo. Mladostna domišljija (in tudi domišljavost) jih pregnete, prekuha in postavi na oder kulturnega doma v Ljutomeru s humorjem, ki ga premorejo samo mladostniki. Predstavitve so pokazale, da so sodbe, da Prešeren ni več aktualen, da ga mladi ne razumejo ali celo, da jim ni mar za slovensko besedo in kulturo, samo teorije zarote. Kajti Prešeren zaživi na odru v vsej svoji odličnosti in šibkosti. Vstane iz pozabe kot poosebitev človeških zmot, ljubezni in poguma, strahov in neizpolnjenih pričakovanj in hrepenenja po lepem.
Domišljava Urška ima res nemogoče snubce in s povodnIm možem navdušeno zaplešeta, »kjer bistra Donava pridruži se Ščavnici«. Iz pogube Urško reši kdo drug kot pesnik. ki v naslednjem prizoru že vara Ano z Julijo. Skrivnost razkrije njegov dnevnik, v katerega je vestno zapisoval svoje ljubezenske tegobe. In ne, kot družinski oče se res ni izkazal. Najhujši moralisti bi ga kar odvrgli na smetišče zgodovine. A pesnik v tretji predstavitvi znova zaživi v sodobnem klubu, osvaja dekleta, je prav sramežljiv mislec in hkrati poniglav. Popolnoma človeški je, »živi, umrje brez denarja«, vdan svojemu poslanstvu pa vendarle najde navdih za Zdravljico in z glasbo Lačnga Franza »mladen’či in prelepe žlahtne rožice« odplešejo z odra.
Žalostne so izgube v življenju pesnika. Izgubi prijatelja in mora pokopati tudi ljubezenske upe. Ostaja le še kruta resničnost in boj za preživetje. Ideal ljubezni in lepote postaja vedno bolj podoben čarobnemu bitju, ki se kot Julija pojavi v naslednji predstavitvi. To bitje ima nekaj vilinskega, deluje magično kot samorog. Nesrečni Čop priredi »pool party« in se na lastni zabavi utopi v bazenu, ko, ironično, želi preprečiti spor med Prešernom in Kopitarjem. Brezčutna lumpa pa skleneta zavezništvo, ko jima magična Julija jasno in odločno pove, da samostojna, neodvisna ženska ne potrebuje napihnjenih snubcev in bo živela svobodno. »Enakost, sreča, sprava« se vrnejo na oder v naslednji predstavitvi, ki upodobi Prešernovo mojstrovino Krst pri Savici. Valjhunov maščevalni duh, ko išče Črtomirja, obsede Prešerna samega, saj prav maščevalno napiše lirsko-epsko pesnitev, ki bo snov naslednjega testa pri slovenščini. Pesnik še vedno kljubuje.
Razpoloženje Prešernovih pesmi pogosto strmo pada, trešči na dno. Pa se pojavi nek optimizem, iskra, upanje in življenje gre naprej. S prešernim humorjem, glasbo, veseljem, v prijetnem razpoloženju smo »prešernovali« tudi letos, ponosni nase in našo kulturo.
