V prvi polovici marca je skupina dijakinj in dijakov iz umetniške gimnazije v organizaciji zavoda Bunker v Ljubljani preživela tridnevno šolo v kulturi.
Šoli v naravi že več desetletij utečenemu programu, ki so ga s poletnim večdnevnim tečajem plavanja na morju in pozimi smučanja doživele različne generacije, se s tridnevnim programom pridružuje šola v kulturi.
S pilotnim projektom Regijski centri kulturno-umetnostne vzgoje – Šola v kulturi, ki je financiran iz evropskih sredstev in sredstev Ministrstva za kulturo, Šola v kulturi poskuša postati redni in vseslovenski program. Potekal bo do leta 2029, vanj pa je vključenih pet statističnih regij v petih mestih.
Program so v Bunkerju za prleško umetniško gimnazijo, ki zaradi svoje usmeritve tudi sicer veliko obiskujejo kulturne dogodke v Ljubljani, zasnovali zelo raznoliko in poglobljeno. Ko smo pobrali izjave, so dijaki bili na obisku razstave Art vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, kjer so se udeležili vodenega ogleda. Poudariti je treba, da so, kot je povedal profesor Sandi Jesenik, pred tem že vsi videli razstavo znamenitega performanskega tandema, vendar so si jo želeli ogledati še enkrat in so bili ponovitve zelo veseli. Dijakinja drugega letnika Lea Košalin je ob koncu vodstva z navdušenjem celo dejala, da bo na razstavo prišla še tretjič: »Pripeljala bom mamo, saj me tovrstna umetnost zelo zanima in jo želim približati družini. Mnogim se zdijo njuni performansi nasilni in podobno, vendar je v bistvu v njunem delu določena intimnost, ki sta nam jo želela pokazati,« je dejala gimnazijka, ki je tudi že skoraj prepričana, da bo prišla v Ljubljano študirat.
»Razstava jim daje pogled na nekaj drugačnega, novega. Nekaj od tega smo se v šoli sicer dotaknili, vendar je na razstavi mogoče videti stvari v drugačni razsežnosti, tako na vizualni ravni kot skozi osebne zgodbe in ozadja projektov, ki jih predstavljajo. Poleg tega, ker so mladi tudi sami v obdobju iskanja simpatij, je tema ljubezni, ki se prepleta še skozi umetnost, dodatna dimenzija,« je o razlogih za željo po ponovitvi ogleda razstave dejal profesor Jesenik. Izjemna radovednost, ki so jo s spraševanjem med vodenim ogledom in s kupovanjem spremljajoče knjige razstave ter z zavzetostjo tudi na drugih dogodkih šole v kulturi izkazali dijaki, je vzdušje, ki je prevevalo ljutomersko skupino mladih. »Pomembno je, da njihovo vedoželjnost,« kot še izpostavlja profesor, »pedagogi podpiramo in da tako v drugih mestih obiščemo kulturne institucije.«
»Šola v kulturi se mi zdi izjemna priložnost za dijake, da spoznajo prestolnico in si v njej ogledajo različne umetniške projekte ter odkrivajo, kaj vse pomeni umetnost. V kakšnem smislu so ustvarjalci raziskovali sebe, svoje telo, bivanje in družbo, da bodo tako tudi sami konzumirali umetnost in postali kritični do sveta ter bodo morda bolje opremljeni za sprejemanje novih izzivov v njem,« je pogled na program in izkušnje, ki jih ta prinaša. Intenzivni program je vključeval ogled Metelkove, ki so jo mladi pred tem večinoma poznali zgolj iz medijev, v živo pa so izvedeli o njeni zgodovini in tamkajšnjem umetniškem dogajanju od kuratorke Nataše Serec, ki je tudi obiskovala našo gimnazijo. Sledil je arhitekturni sprehod po Ljubljani, ogledali pa so si tudi gledališko predstavo Žige Divjaka Jata v Slovenskem mladinskem gledališču, izkusili gledališko delavnico s Klemnom Kovačičem in Natašo Keser ter bili na že omenjenem vodstvu po razstavi in si ogledali film Junakinja v Kinodvoru, danes pa imajo na sporedu še vodeni ogled razstave Festival (ne)hvaležnosti Walida Raada v Moderni galeriji.
»V teh dneh smo se med seboj spoznali in se povezali. Je zelo lepa izkušnja, ki bi jo ponovila. Spoznavanje različnih stvari je zelo zanimivo. Do zdaj mi je bila najbolj všeč razstava Art vital. Zelo mi je bilo zanimivo, da lahko oseba vloži takšen napor in dela tako zahtevne performanse. Fascinantno mi je bilo, da sta tako dolgo gledala drug drugega,« je svoje vtise strnila dijakinja Tinkara Slavič iz prvega letnika, ki je izpostavila serijo performansov Marine Abramović in Ulaya Nightsea Crossing. Umetnika, ki sta ure negibno sedela vsak na svoji strani mize in gledala drug v drugega, sta te performanse izvajala v 80. letih na različnih mestih.
