Ob 213. obletnici rojstva dr. Franca Miklošiča

Dr. Franc Miklošič se je rodil 20. novembra 1813 v Radomerščaku pri Ljutomeru v vinogradniški družini. Dosmrtno se je podpisoval po kajkavskem pravopisu kot Miklosich. Po letu 1819 se je družina preselila v Ljutomer, kjer je oče odprl gostilno ter začel trgovati s kmetijskimi pridelki in soljo. V Ljutomeru je Miklošič obiskoval osnovno šolo z nemškim učnim jezikom, nakar je v Varaždinu končal dva razreda gimnazije. Tu je pouk potekal predvsem v latinskem jeziku.
Po uspešnih dijaških letih v Varaždinu in Mariboru je Miklošič odšel študirat v Gradec. Ko je končal študij na liceju v Gradcu v letih od 1832 do 1836, je študiral pravo na graški univerzi in študij tudi končal. Temu je sledil študij filozofije, ki ga je zaključil z doktoratom leta 1838. Še kot študent je predaval na graški univerzi. S kasnejšo prošnjo za filozofsko profesuro na univerzi v Innsbrucku ni uspel, zato se je s priporočilnimi pismi poljskega prijatelja, grofa Wladislawa Ostrowskega odpravil na Dunaj. Postal je tajnik grofa Abensperg-Trauna in tudi privatni učitelj njegovih otrok. Leta 1840 je tu promoviral še iz prava. Ob prihodu na Dunaj pa je imel Miklošič pri sebi tudi priporočilno pismo grofa Ostrowskega za kustosa dvorne knjižnice, Jerneja Kopitarja. In Kopitar mu je omogočil vstop v dvorno knjižnico; postala sta prijatelja; po letu poznanstva mu je Kopitar podaril svojo knjigo Glagolita Clozianus s posvetilom.
Že od doma pridobljeno ljubezen za slovansko širino je Miklošič skupaj s Stankom Vrazom stopnjeval v Gradcu v družbi slovenskih študentov, zlasti pa poljskih emigrantov, ki so jim Avstrijci dovolili, da so se lahko po neuspeli vstaji v letih od 1830 do 1831 nastanili v mestu. Prav na ta način je tudi prišel v stik s predsednikom vstajniške skupščine, maršalom sejma, grofom Wladislawom Ostrowskim, pri katerem se je tudi naučil poljščine in se utrdil v francoščini. Sicer pa je imel Miklošič za učenje jezikov poseben dar. V svoj curriculum vitae, ki ga je predložil ob omenjenem potegovanju za profesuro na innsbruški univerzi, je zapisal, da »govori poleg nemščine in latinščine še italijanščino, francoščino, angleščino, slovenščino in poljščino, razume pa tudi ostala slovanska narečja ter staro in novo grščino«.
Kopitar si je močno želel, da bi ga nadomestil človek, ki bi nadaljeval njegova slovanska jezikoslovna prizadevanja, in v Miklošiču je v tem pogledu videl idealnega naslednika. To pa bi bilo lažje, če bi bil Miklošič uslužbenec v dvorni knjižnici. Znano je namreč, kako se je včasih tudi Kopitar potegoval za službo v tej prestižni knjižnici; o svoji želji je pisal celo Dobrovskemu in na priporočilo barona Žige Zoisa je službo tudi dobil. Knjižnica je do leta 1860 bila na razpolago le znanstvenikom in tudi nameščenci so bili pretežno znanstveniki. Knjižnična stavba je bila prizidana neposredno k dvornim stavbam, s čimer je bila nakazana povezanost cesarske hiše z znanostjo. Iz tega vzroka je Kopitar svetoval Miklošiču, naj se trudi doseči službo v dvorni knjižnici.
Ker se je Kopitar od oktobra 1842 do aprila 1843 mudil v Rimu, kjer je ustanavljal stolico stare cerkvene slovanščine, ga je kot cenzorja za slovanske, novogrške in romunske knjige nadomeščal Miklošič. Po povratku iz Rima leta 1844 je bil Kopitar imenovan za prvega kustosa dvorne knjižnice. Na ta način so vsi uslužbenci ustanove napredovali in sprostilo se je mesto tretjega amanuensisa. Miklošič je naredil prošnjo in bil sprejet. Tako si je Kopitar zagotovil naslednika. Kmalu zatem je Kopitar zbolel in umrl, njegove delovne naloge pa je prevzel Miklošič.
Potem ko je bil razpuščen državni zbor, je bil Miklošič na predlog notranjega ministra imenovan za izrednega profesorja slavistike na dunajski univerzi. Tako je bila osnovana slavistična stolica. Naslednje leto je bil povišan v rednega profesorja dunajske univerze. Do izteka svoje službe v dvorni knjižnici je bil dvakrat izvoljen za dekana Filozofske fakultete, leta 1854 pa tudi za rektorja dunajske univerze. Opravljal je torej dve službi hkrati. V petdesetih letih 19. stoletja si je Miklošič močno prizadeval zbrati rokopisno gradivo iz raznih hranilišč na Balkanskem polotoku. V zvezi s tem je potoval tudi v Carigrad, Črno goro in Dalmacijo. S tem je tudi izpolnil del Kopitarjeve oporoke. S prizadevanji za katalog rokopisov južnoslovanskega izvora se je Miklošičevo delo v dvorni knjižnici bližalo h koncu. Ta čas se je tudi seznanil s hčerko kustosa v dvorni knjižnici, doktorja medicine in poznavalca klasične literature, Josepha von Eichenfelda in se z njo leta 1852 poročil. Imela sta dva sinova. Dne 7. julija 1862 je cesar Miklošiča imenoval za člana gosposke zbornice, v kateri je ob bogatem znanstvenem udejstvovanju ostal vse do smrti 7. marca 1891. Vsekakor je članstvo v gosposki zbornici pomenilo nekaj zelo prestižnega. Naloga zbornice je bila, da je potrjevala ali zavračala politične sklepe. Člani gosposke zbornice so bili vsi polnoletni princi cesarske hiše, polnoletni poglavarji plemiških rodbin, ki jim je cesar podelil dedno članstvo, nadškofje, škofje s knežjim dostojanstvom in od cesarja imenovane osebe iz znanstvenega ter umetniškega življenja. Kljub prestižnemu koraku na družbeni lestvici je bilo tudi poslej Miklošičevo osrednje delo usmerjeno k znanstvenim raziskavam.
Ena prvih znanstvenih nalog, ki si jih je zastavil, je bil študij starih cerkvenoslovanskih tekstov. Rezultat teh prizadevanj je Miklošičev starocerkvenoslovanski slovar Lexsicon palaeoslovenico-graeco-latinum, emendatum auctum, 1862–1865. Naslednje Miklošičevo veliko delo je Primerjalna slovnica slovanskih jezikov v štirih delih od 1852–1883. Pri pisanju primerjalne slovanske slovnice, zlasti v pogledu glasoslovja in leksikologije, so mu dobrodošla lastna spoznanja s področja slovanskega imenoslovja – onomastike. V razpravi o osebnih imenih je Miklošič mislil tudi na krajevna imena, ki so z njimi v zvezi. Leta 1886 je izdal Etimološki slovar slovanskih jezikov. Da bi Miklošič utemeljil vpliv krščanstva na jezike slovanskih narodov je proučil gradivo iz vseh slovanskih jezikov. Prav tako je raziskoval vpliv slovanskega besedišča na madžarščino. Tako da je njegovo delo aktualno še danes.
Miklošič je tudi eden od utemeljiteljev balkanologije in s tem v zvezi tudi albanologije. Ugotavlja namreč več skupnih elementov, značilnih za albanščino, bolgarščino, grščino in romunščino. Meni, da imajo skupen vir v danes izumrli ilirščini in traščini. Svoje balkanološke raziskave je Miklošič razširil na področje turškega jezika. V zvezi s tem je analiziral turške elemente v južno- in vzhodno slovanskih jezikih. V poznih letih se je lotil celo ciganskega jezika. Glavna zasluga Miklošičevih balkanoloških študijev je, da je k temu vprašanju priklical mnoge kasnejše filologe; v pogledu sposojenk iz drugih jezikov pa je njegovo znanstveno prizadevanje vsekakor pionirsko.
Specifični odnos je gojil Miklošič do južnih Slovanov. V svoji primerjalni slovnici je obdelal vse slovanske jezike. Med viri za slovenske primere navaja protestantske pisce – Trubarja in Küzmiča, za 18. stoletje Gutsmana, dalje narečno objavljeno gradivo (Baudouin de Courtenay), ljudske pesmi, Kreka in Levstika, Metelka in Janežiča, Kopitarja, od pesnikov pa le Prešerna. Iz pisem Murku spoznamo, da se je kot poslanec v državnem zboru ukvarjal s problematiko slovenskih šol. Prav tako je bil v dobrih odnosih z državnim osebjem, ki je bilo naklonjeno Slovencem. Krog južnoslovanskih dopisnikov se je širil zlasti, ko je rabil jezikovno gradivo za primerjalno slovansko slovnico. Med dopisniki zasledimo črnogorskega pesnika in vladiko Petra Petrovića Njegoša, bana Jelačića, srbskega škofa Rajačić-Brinskega iz Sremskih Karlovcev, Ivana Berčića, Ivana Kukuljevića Sakcinskega iz Zagreba, potem so tu še njegovi študenti. Zagrebški škof Josip Juraj Strossmayer mu je oskrbel informatorje za albanski jezik. Na Dunaju je Miklošič tudi prijateljeval s črnogorskim pesnikom Petrom Petrovićem Njegošem.
Srbščino in hrvaščino je imel Miklošič za samostojna jezika. Kajkavščino je tipološko štel k slovenščini, ne pa tudi kulturno. Glede štokavščine domneva, da so selitve in zaradi njih novi vplivi naredili svoje in se Srbi od Hrvatov, torej v pogledu štokavščine ločijo predvsem zaradi vere, medtem ko so jezikovne razlike med štokavsko hrvaščino in srbščino težje ločljive. Za čisti hrvaški jezik je štel čakavščino. Staro cerkveno slovanščino poimenuje »Altslovenisch«. Ta izraz je izbral zato, ker se starocerkvenoslovanski jezik sam tako imenuje, namreč »slovĕnski». Menil je, da temeljni vir tega jezika panonska slovenščina. To stališče, namreč tako imenovano panonsko teorijo, je kasneje zavrnil njegov učenec Vatroslav Jagić z utemeljitvijo, da je izhodišče omenjenemu jeziku makedonščina, torej makedonska teorija.
Nedvomno je poglavitni fokus Miklošičevih življenjskih prizadevanj področje filološke znanosti; v vse ostalo je zaplul veliko bolj zaradi spleta okoliščin kot pa iz lastne želje. Če med mnogimi recenzenti Miklošičevega opusa nekoliko osvetlimo stališče njegovega študenta in kasnejšega naslednika na dunajski slavistični stolici, Vatroslava Jagića, potem se soočamo tu z zelo pretehtano spoštljivo oceno. Jagić Miklošiča ocenjuje v kontekstu dogajanj sočasne slavistične znanosti pa tudi njegovih predhodnikov – Dobrovskega in Šafárika, ter vse skupaj osvetli s horizonti rezultatov tudi v indoevropeistiki. Ugotavlja, da Miklošič pozna Boppa, Potta, Grimma, Schleicherja in Curtiusa. Dalje da pozna sodobnike Bodijanskega, Sreznjevskega, Gregorovića; opozarja na njihova širša prizadevanja v smeri slovanskih književnosti in skupne slovanske zgodovine. Ampak Miklošič ostane pri svoji osnovni nalogi, to je proučevanje slovanskih jezikov in njihovih medsebojnih odnosov, hkrati pa mesto slovanskih jezikov v indoevropski skupnosti.
Vsekakor smo glede na Miklošičevo obsežno znanstveno zapuščino Slovenci, in predvsem Prleki, lahko ponosni na znamenitega rojaka. Kot vrhunski znanstvenik s področja slovanske filologije Miklošič velja za največjega slavista vseh časov.
Dr. Mirna Puconja, Življenje in delo Franca Miklošiča, Spremna knjižica dokumentarnega filma Franc Miklošič, Človek in znanstvenik, Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, Ljutomer 2013.